| Delo, Ljubljana | | Drucken | |
| Mittwoch, 03. Juni 2009 um 12:51 |
Paul Parin (1916–2009)Švicarski etnopsihoanalitik, rojen v Sloveniji Pred kratkim je umrl zdravnik, eden od tvorcev etnopsihoanalize, znanstvenik, pisatelj in esejist – Švicar Paul Parin. A v nekem smislu ni bil le Švicar: rodil se je v Novem Kloštru pri Polzeli, na velikem posestvu tedaj že asimilirane judovske družine, ki je prišla iz Trsta. Tu je kot otrok spoznaval življenje slovenskega prebivalstva in čeprav ni govoril slovensko, je dobro zaznal utrip slovenskega vsakdanjika. Gimnazijo je obiskoval v Gradcu, po priključitvi Avstrije pa se je umaknil v Švico. Tu je leta 1943 končal medicino, leta 1944 pa v okviru švicarske zdravniške in sanitetne pomoči z ženo Goldy in kolegi prostovoljno odšel k jugoslovanskim partizanom in deloval kot kirurg v Črni gori in Srbiji. Po vojni se je vrnil v Zürich, kjer je po zaključku študija nevrologije in psihoanalize odprl svojo prakso kot nevrolog in psihoanalitik. Pozneje je s sodelovanjem žene Goldy in prijatelja Fritza Morgenthalerja utemeljil tako imenovano etnopsihoanalizo, ki je zbudila mednarodno pozornost, skupaj so napisali številne znanstvene razprave s tega področja, sam pa tudi eseje o politiki in kulturi ter več literarnih tekstov. Za svoje znanstveno delo je prejel več priznanj, med njimi leta 1997 ugledno nagrado Sigmunda Freuda za znanstveno prozo Nemške akademije za jezik in pesništvo. Bil je častni doktor celovške univerze, nagrado »častni član Znanstveno raziskovalnega centra SAZU« pa je v Ljubljani dobil leta 2004. V utemeljitvi k slovenskemu priznanju je med drugim zapisano, da je »do leta 1990 deloval kot psihoanalitik, nato pa se je izkazal zlasti kot pisatelj … priznanje pa se mu podeljuje tako zaradi njegovih zaslug svetovno priznanega znanstvenika kot tudi zaradi njegovih nikoli povsem pretrganih vezi s Slovenijo in simpatij do nje.« Paul Parin je bil izrazito samostojna, antiavtoritarna osebnost. Svoja spoznanja glede etnopsihoanalize je oblikoval zlasti na podlagi lastnih proučevanj (večkrat je z ženo in F. Morgenthalerjem potoval v Zahodno Afriko med tamkajšnje prebivalstvo). Bil je sicer član mednarodnega psihoanalitskega združenja, toda sčasoma se je od njega oddaljeval. (Bil je med ustanovitelji oporečniškega psihoanalitskega seminarja v Zürichu.) Med knjigami v zvezi z entopsihoanalizo poznavalci omenjajo zlasti deli Boj se svojega bližnjega kot samega sebe in Belci mislijo preveč, ki naj bi sodili k najbolj znanim delom samokritične psihoanalitske hermenevtike. Za Slovenijo, kamor je velikokrat prišel, je zlasti zanimivo njegovo prvo literarno delo Zanesljiva znamenja spreminjanja – leta v Sloveniji (v slovenščini 1989) z opisi slovenskih ljudi in dežele, kjer je preživel mladost, izkušnja s tem okoljem pa je po njegovih besedah imela nanj velik vpliv: »Mislim, da ima moj poznejši politični in socialni angažma proti fašizmu prve korenine v razmerah, ki so tedaj vladale v okolici Celja,« je dejal v nekem intervjuju. V slovenščini je leta 1995 izšla še njegova knjiga zgodb Karakul. Vsakokrat se Paul Parin kaže kot človek z velikim socialnim čutom do ogroženih in zatiranih, a tudi do človekovih psihičnih stanj, ki jim je veljalo njegovo poklicno delo. Zato ni nenavadno, da se je vedno zavzemal za pravice manjšin, kot npr. slovenske v Avstriji, a ne le slovenske – z ženo sta med drugim podpirala tudi osvobodilni boj eritrejskega ljudstva. Tako je naravno, da je razumel in podpiral slovensko osamosvajanje. »Vsakdo ima pravico, da beži iz koncentracijskega taborišča,« mi je v tej zvezi dejal ob nekem srečanju. |
Comments