Zadnji razsvetljenec

Obsojen na življenje, obsojen na mišljenje
von Oto Luthar

Paul Parin, eden zadnjih učencev Sigmunda Freuda, se je rodil leta 1916 v Novem Kloštru v spodnji Savinjski dolini, v družini asimiliranih Judov, ki se je naselila v Trstu v drugi polovici 19. stoletja.

Ta pogumni in dosledni človek se je po sili razmer že zelo zgodaj soočil s svojo "judovsko usodo" in morda je tudi to pripomoglo k temu, da se je kasneje razvil v zdravnika in psihoanalitika svetovnega slovesa. V svojih zrelih letih pa se je izkazal tudi kot nadarjen literat. Po otroških letih v Novem Kloštru je obiskoval gimnazijo v Gradcu, od koder je moral oditi po priključitvi Avstrije Nemčiji.

Šolanje in študij je končal v Švici, od koder se je kot zdravnik prostovoljec skupaj z nekaterimi drugimi kolegi odpravil na pomoč jugoslovanskim partizanom. Med letoma 1946 in 1952 se je specializiral na področju nevrologije in psihoanalize ter leta 1949 postal član Mednarodnega združenja psihoanalitikov. Leta 1958 je bil med soustanovitelji psihoanalitičnega seminarja v Zürichu, kjer je predaval do leta 1983. Od leta 1967 do 1970 je bil predsednik Švicarskega združenja za psihoanalizo.

Raziskovalna potovanja po zahodni Afriki, ki jih je opravil skupaj s svojo ženo Goldy Parin-Matthey in Fritzem Morgenthalerjem, so postala podlaga etnopsihoanalize v nemškem prostoru. Do leta 1990 je deloval kot psihoanalitik, nato pa se je izkazal zlasti kot pisatelj in je poleg številnih znanstvenih del objavil tudi več kritičnih esejev o politiki in kulturi.

Leta 1986 je dobil literarno nagrado Ericha Frieda, pet let zatem mu je Nemška akademija za jezik in prozo podelila nagrado Siegmunda Freuda, temu pa je dve leti kasneje sledila še prestižna dunajska nagrada z istim imenom. Od leta 1995 je bil častni doktor univerze v Celovcu.

Leta 2005 mu je Znanstvenoraziskovalni center SAZU podelil naziv častni član ZRC SAZU. S tem se je pridružil vrsti drugih uglednih častnih članov te ustanove, med katerimi so tudi France Bernik, Zmaga Kumer, George Soros, Simon Wiesental, Emilijan Cevc, Mitja Zupančič, Trevor R. Shaw in Branko Marušič.

Dr. Parin slovenski javnosti nikakor ni neznan, nenazadnje smo ga na nacionalni TV pred leti lahko videli v odličnem filmskem portretu režiserja Bojana Laboviča, res pa je, da ga kot znanstvenika pozna le malo Slovencev. Zelo malo ljudi v Sloveniji ve, da je bil ta triindevetdesetletni utemeljitelj etnopsihoanalize tudi eden zadnjih učencev Sigmunda Freuda. Še manj je takih, ki bi vedeli, da je ta nedogmatični socialist, ki je zadnja leta rad poudarjal, da ga pri življenju ohranja samo še radovednost do ljudi, ostal ustvarjalen do zadnjega diha.

V glavnem zato, ker mu je to pred dobrim desetletjem zabičala žena, ki je tik pred smrtjo na njegovem obrazu zaznala željo po samomoru.

"Nobenega avtomatizma, Paul," so bile ene izmed zadnjih besed umirajoče, kar je njen sopotnik razumel kot obsodbo na življenje oziroma kot odgovornost do prijateljev, ki so se od tistega trenutka naprej po šestdeset let starem telefonu vsak dan posebej pozanimali o njegovem zdravju in delu.

Tudi zato je za mizo (približno iste letnice kot prastari telefon) še naprej na roko pisal svoje zgodbe, ki jih je nato na nekoliko mlajšem pisalnem stroju prepisovala tajnica, ki sta jo z ženo zaposlila že leta 1952. Po letu 1999 je tej bolj prijateljici kot tajnici kupil električnega, saj se za računalnik nista in nista mogla ogreti. Podobno kot se nista mogla sprijazniti z zamenjavo telefona, čeprav jima je električar za morebitni priključek avtomatske tajnice grozil z več tisoč franki stroškov.

Na koncu sta se raje odpovedala telefonski tajnici...

V posodobitev vsakdanjega življenja ju ni mogla prisiliti niti grožnja z izselitvijo. Parin se namreč za nobeno ceno ni želel ločiti od prastarih kuhinjskih elementov, še manj pa je bil pripravljen pristati na beljenje, saj bi pred tem moral sneti vse razglednice, plakate, skice in druge pričevalce zadnjih šestdeset let življenja z Goldy Matthey. Poleg njunih fotografij je na dveh stenah podolgovate kuhinje bilo najti vse od Christe Wolf do soške postrvi; od drobnega švicarskega kirurga v partizanski uniformi do afriškega pustolovca v kaki srajci in raybankah... z obvezno cigareto med prsti... Vedno in povsod gitanes s filtrom ali brez (le kaj je kadil v črnogorskih in bosanskih hribih?), ki jih je med delom in pogovorom prižigal drugo za drugo.

Na stenah njegovega stanovanja je bilo veliko fotografij Fritza Morgenthalerja, s katerim je napisal okoli trideset knjig in strokovnih razprav o antropologiji, etnologiji, psihoanalizi in s katerim se je v petdesetih letih odpravil v zahodno Afriko. Z njim je delil tudi stanovanje, po njegovi smrti pa je gostil njegovega sina, ki kot dopisnik večino časa preživi v tujini.

Glede na to, da sam ni imel otrok, je bil z njim še posebej povezan, kar pomeni, da se je nanj obračal z značilno radovednostjo in empatijo, ki je vsakokratni pogovor - ne glede na temo - spremenila v enkratno doživetje.

K napetemu poslušanju so napeljevale tudi teme, ki se jim je posvečal.

Poleg etnopsihoanalize sta ga še posebej zanimala fenomen fašizma in razsvetljensko obdobje evropske zgodovine. V zadnjem času pa sta ga ob literaturi zanimala predvsem pojav novega antisemitizma in propad univerz. Prepričan je bil namreč, da so se univerze v drugi polovici 20. stoletja iz središč znanja spremenile v industrijske pogone, izobraževanje pa v tekoči trak za produkcijo uradnikov...

Med iskanjem pravega odgovora na vprašanje, zakaj misli, da belci preveč razmišljajo, in zakaj se je s prijatelji zdravniki leta 1944 pridružil jugoslovanskim partizanom, se je vedno znova vračal k mladostnim letom v Sloveniji, na katero so ga je vezali predvsem najlepši pogledi na obronke iztekajočih se Alp in spomini na čas, ki ga je do odhoda v graško gimnazijo preživel s starši v Novem Kloštru in zaradi katerega se je vedno znova s posebno pozornostjo posvečal dogajanju pri nas.

Iz Züricha je postal njegov pogled na razvoj nekdanjega življenjskega okolja nemara še ostrejši in prodornejši. To je bilo opaziti tudi v pismu, ki ga je ob koncu leta 2002 pisal Katji Sturm-Schnabl ob izidu dela Borisa Gombača Trst-Trieste v nemščini. V njem se kljub obžalovanju, da sam verjetno ne bo več imel priložnosti pisati o Trstu, veseli, da je to mesto končno opisal tudi Slovenec. "Mnogi odlični avtorji, tudi moji osebni prijatelji, ki so svojčas hodili v slovenske šole, oziroma posamezna njihova dela (na primer L'amicizia Fulvia Tomizze), so mi sicer posredovali precej realistično podobo diskriminacije, izkoriščanja in izgona Slovencev iz Trsta, a dobro je, da je poleg leposlovnih del na voljo tudi temeljita historiografija. (...) Tako kot marsikje po Evropi se na novo prebujena sovražnost 'močnejšega' naroda do manjšega vedno ukvarja predvsem s političnimi usodami in spremembami 'močnih', nič ali skoraj nič pa s podrejenimi. A navzlic temu je slovenska 'manjšina' v Trstu in Gorici izjemno vitalna. Čeprav od Ljubljane ne dobi ravno učinkovite podpore in so oddaljene velike sile ravnale z njo tako, kot so jim narekovale njihove egoistične koristi, slovenska kultura ni izginila. (...) Po podpisu sporazuma v Osimu je bilo več upanja za pravičnost, vendar bo slovenski kulturi v Trstu, odkar se je Italija spet obrnila k fašistoidnima Berlusconiju in Finiju, težko vse dotlej, dokler se neprijetna soseda ne bo vnovič spametovala."

2009 © Oto Luthar
URL: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042268778
all rights reserved.

Please login to post comments or replies.